Dunaj, 23. oktober 2020.

Danes je moj rojstni dan. 32. Klic iz doma starostnikov, je pričel moj dan. Takšni kot pač so. Čakanje na klic. Vse je vredu, dedi še vedno nima nobenih simptomov. Novica je bila, da ga bodo selili v Topolšico – hotelski kompleks Vesna, kjer bo rdeča cona. Dedi ne prenese dobro selitev, sprememb, vsaj ni jih. Mogoče je zdaj drugače, težko ocenim, ker nisem v tesnem stiku z njim. Pravijo, da je dobro, ampak tudi, ko sem dobila klica, da je njegov test bil pozitiven, je zdravnica rekla, da bo vse dobro.

Vse povedano je bilo zame in za njih, da smo potešeni, da nekaj vemo, čeprav nič ne moremo spremenit. Tudi, če se dedi ne bi strinjal s selitvijo, ne bi mogli nič spremenit, ker so prišli iz nekega nacionalnega inštituta za epidemijo in se tako odločili in tako mora biti. Mi smo lahko samo informirani.

Si mislim: “Dobro. Bolje kot športna hala v Škofji Loki. Mogoče se bo celo lahko šel kopat v zdravilišče.” se pošalim in še isti trenutek mi gre na bruhanje, ta moj večni pozitivizem in humor. Tukaj ni nič smešnega.

Tea.