Dunaj, 24. oktober 2020.

Sem se odločila, da danes pa res slišim dedija po telefonu.

Ni se zgodilo. Ne gre. Bi ustregli pa ne morejo. Moramo mi razumeti njih in oni pa tudi nas. Ampak nič ne gre.

Potem sem pozabila vprašati, kako je dedi. Sklenem, da je dobro. V nasprotnem primeru, bi sporočili.

Toliko vprašanj imam pa vedno pozabim. Potem pa se mi vse te misli rolajo po glavi. Vsake toliko se jočem, planiram kako bi lahko vdrla v dom starostnikov ali pa mu pomahala skozi okno, ampak ni v pritličju.

Razmišljala sem tudi o tem, da bi pričela moliti. Na koncu ti ostane to, da se nasloniš na nekaj totalno nelogičnega, ampak zdaj se mi ta ideja zdi super.

V resnici pa mi ostane samo zaupanje v zaposlene v domu. To odločitev sem sprejela že 3 lete nazaj, ko je dedi šel v dom. Skrb za njega sem preložila v druge roke.

Tea.