Sem Tea Kovše, dramaturginja in lutkovna animatorka. Vznemirjajo me mikro prostori, različna dojemanja naše realnosti. Prav zaradi tega sem navdušena zbirateljica predmetov in zgodb. Naši majhni intimni svetovi so lahko veliki in pomembni kakor drame Williama Shakespeara, Strindberga, Roald Dahla ali Ivana Cankarja. Izberite si svojega najljubšega pisatelja – primerjava je vedno znova ista. Zgodbe so pomembne, ko jih poslušajo ali berejo drugi ljudje.

OSEBNO.

Trenutno živim med Slovenijo in Avstrijo (Celovec). Delam z ljudmi, s katerimi uživam. Svet vidim skozi lutke, nekako tako me je naučil moj ata, ker je na moja vprašanja »Zakaj?«, odgovarjal malce nerealno. Če mi je krulilo v želodcu, je ata slikovito razložil, da so mali delavci v želodcu, ki so izredno jezni, ker nimajo ničesar delati, ker jaz ne jem kosila.

Izredno socialistične so bile te razlage pa vendar domišljijske.

Tako si vedno svet razlagam skozi ljudi, živa bitja, in ne skozi stroje, mehanizme, sisteme.

Študirala sem dramaturgijo in se nisem našla v dramah ali na velikem odru. Majhno in intimno, to je moj prostor.

Dvakrat sem si zlomila roko in pred kratkim nos. V času, ko sem si zlomila nos med vajami na odru Stare elektrarne v Ljubljani, je dedi ležal v bolnici z zlomljenim kolkom, ata pa je bil na operaciji nosu. To je do sedaj najbolj nenavadna izkušnja mojega življenja.

Zaljubljena sem v vodo in mojega partnerja. Yves Brägger je Švicar, ki je 17 let živel in študiral na Dunaju. Sedaj živiva skupaj v Celovcu, kjer bo poučeval nemščino in ruščino. Je eden izmed ključnih členov tega projekta in hkrati najtrši kritik. Brez njega te spletne strani ne bi bilo.

Rada imam živali, a ne maram kletk. Rada berem, čeprav se mi zdi, da si za to vzamem premalo časa. Kuhanje ni moja vrlina, zato pa raje pomivam posodo.

Nismo vsi za vse, ampak v nečem smo vsi genialci.

POSLOVNO.

  • (Lutkovni Parkour, lutkovna tehnologija Jure Arnold. Foto: Špela Peruš.)

Sem soustanoviteljica in umetniška vodja Gledališča DELA, ki temelji na lutkovni umetnosti in sodobnem plesu. Naše predstave se ukvarjajo z družbenimi odnosi in vključujejo vsakodnevne pojave, kot so dolgčas, pregorelost, različna duševna stanja in stigme. Na Ravnah na Koroškem vodim Gledališče ŠOLA, lutkovne delavnice in delavnice aktivnega branja – Knjižne mišice. Kot lutkovna animatorka raziskujem performativno področje skozi lutkovno polje, sodobni ples in ulično gledališče. Skupaj s koreografinjo Katjo Vravnik sem razvila metodo senčnega plesa – kombinacija senčnega gledališča in sodobnega plesa, in metodo kontaktni ples z lutko.

V polju lutkovne animacije razvijam LUTKOVNI PARKOUR – kombinacija animacije lesene lutke  s filozofijo športa parkour in prvinami uličnega gledališča. Lutkovno animacijo sem se učila pri znanih slovenskih in tujih lutkarjih – Brane Vižintin, Jan Zakonjšek, Silvan Omerzu, Matija Solce, Edi Majaron, Marek Bečka – DAMU Praga, Neville Tranter.