“Osebno je posebno je izjemno lep projekt, ki gledalca in poslušalca sili v premislek o lastnem bivanju, o še tako banalnih predmetih, ki na koncu postanejo najpomembnejši, ker so nanje pripete zgodbe življenja. Tako malo in tako veliko ostane na koncu.“
(Zlatka Strgar, Večer, 23.3.2019)
Zbirka predmetov.
Vsak izmed nas ima vsaj en ljub predmet, s katerim se poistovetimo in njegova praktična vrednost postane nepomembna.
Dokumentiranje zgodb.
Med kopičenjem predmetov in premnogih informacij v našem življenju želim s tem projektom izluščiti (p)osebne predmete, ki so nosilci specifičnih trenutkov v življenju, ter spodbujati pripovedovanje lastnih zgodb.
Projekt OSEBNO JE POSEBNO je posledica nenadnih, zgoščenih selitev in sobivanja z dedijem.
V svojem 35 letnem življenju sem se selila osem (9) krat. V sezoni 2016/17 kar štiri (4) krat, kar je za nekatere malo, ampak za moj takratni način življenja je bilo to ogromno, saj pred tem nisem potovala, se selila ali pretirano spreminjala svojega stila življenja, ne nazadnje se je moj prvi polet z letalom zgodil šele leta 2016.
Selitve so se pričele poleti 2016, ko sem se razšla z dolgoletnim fantom in sem z Raven na Koroškem odšla do staršev v Mislinjo. V nekaj dneh sem ugotovila, da to ne pritiče mojim letom, in sem se preselila k dediju v Velenje, ker je živel sam in je imel v stanovanju eno prazno sobo. To naj bi bila postojanka in čas za premislek. Sčasoma sem postala dedijeva edina zaupnica, skrbnica ter nazadnje negovalka, ker ni zmogel več skrbeti sam zase. Dedi je star 78 let in ima diagnozo paranoje. Že od mladosti nima polovice leve noge. Rad igra karte ter računa ali šteje denar. Oba imava trmast karakter in zaradi tega težko sprejemava pomoč drugih. Ampak situacija se je hitro spremenila, se spreobračala v različne fizične in psihične dinamike in ni bilo veliko časa za upor, trmo ali pogajanja. Na vrsti je bil poskus razumevanja nove dedijeve realnosti o paranoji, da ga zastrupljajo osebe, ki jih niti ne poznam ali mogoče celo ne obstajajo, do vključevanja sebe v novi sistem sobivanja dedija in vnukinje. Sledilo je učenje in izvajanje zdravstvene nege ter hkrati soočanje z rigidnim zdravstvenim sistemom. Čez tri mesece sem iskala garsonjero v Velenju, ne ker bi obupala, ampak da sem si zagotovila svoj zasebni prostor, svoj kotiček za lastne misli, pa vendar ostala dovolj blizu dedija. Nato se je selil dedi, najprej v psihiatrično bolnišnico in po dveh mesecih v dom starostnikov v Slovenj Gradcu, kjer živi še danes. Jaz pa sem se vrnila nazaj v njegovo stanovanje. Takrat je bil marec 2017.
To je bila točna nič projekta Osebno je posebno.
Katere predmete nosim s sabo in me obdajajo z občutkom »doma« in domačnosti?
Ali je možno, da dom ni nekaj statičnega, ampak potuje z mano, kamorkoli grem?
Zaradi teh nasičenih selitev, nenapovedanih dogodkov in dejstva, da takrat še nisem imela avta, in sem trmasto želela poskrbeti za vse sama, se je moje premoženje iz številnih škatel na koncu skrčilo na dva kovčka. Od mnogih osebnih in navidezno pomembnih predmetov so na koncu ostali le tisti, od katerih se nisem mogla ločiti. To so preprosti, mogoče neugledni predmeti, zaradi katerih se počutim domače in povezano z ljudmi in dogodki iz svojega življenja. So kot spominska kartica. Dobro je, da so z mano, ne glede na to, kje se nahajam in kaj se v danem trenutku dogaja z mano.
In prav s temi predmeti lažje pripovedujem in razumem svojo zgodbo.
1. Medved Tesi
Vsi smo Shakespearji lastnega življenja.
OSEBNO JE POSEBNO. 