Celovec, 2. april 2020.

Dragi deda,

prelaufala sem 4,6 kilometra, sicer sem vmes vsaj 5krat hodla, ampak vseeno! Potem pa spet šivanje, jaz sem šivala zelen obraz, Yves pa masko. Zdaj imam svojo. Jutri grem v trgovino. (Maske so izključno za zaprte prostore, ne nosim jih doma, to je samo zaradi slike.)

Danes sem videla, do sedaj največ, sosedov naenkrat. Na levo od zimskega vrta je gospa čistila okno, nasproti stavbe je druga gospa gledala skozi okno (kot jaz). Nisem ji uspela pomahati, ker je prej izginila nazaj v stanovanje. Tričlanska družina je prišla skozi vhodna vrata in se odpravila, verjetno, na sprehod in prav vsi so imeli telefon v rokah ter slušalke v ušesih. Na desno je mlada družina z majhnim otrokom preživljala čas na svoji terasi. Sem že skorajda obupala nad sosedi in sem mislila, da so vsi odšli na svoj vikend in sem edina, ki je tukaj. Aha – pa en sosed ima vedno zagrnjene žaluzije – možno je, da skoz gleda televizijo. Če gledam skoz okno, si predstavljam, da sem vendarle del sveta.

Kaj pa vi vidite skozi okno, deda? Ali greste kaj na teraso? Sonca v teh dneh je dovolj.

Vsi smo zdravi. Situacija se bo umirila, se že pripravljam na obisk. Ampak še vedno ne vem kdaj bo konec. Upam, da kmalu.

Tea.