Dotik kot greh.

na dan

Celovec, 28. april 2020.

Dragi deda,

pred vhodom me je pričakala zaposlena. Moje naloge: vstopi, razkuži roke, nadeni si plastične copate, obleci neko tanko tkaninasto rumeno obleko in plastične rokavice in nazadnje še maska. Nisem se znala obnašati, nisem vedla kaj naj rečem. Ali se vas lahko dotaknem? Nato sem to naredila pa je bilo čudno zaradi plastičnih rokavic. Najbolje je bilo za trenutek staknit glavi, se dotaknit z možgani. Meni in tudi vam je to totalno bedno – maske, distanca – čeprav vse spoštujemo ter poskušamo razumeti. “Ahti se.” ste rekli, ko sva se poslovila.

Danes sem vas obiskala. Samo ena oseba je lahko vstopila. Mama in Kristina sta mahali na drugi strani stekla. Smejali smo se, za trenutek.

Časa sva imela malo več kot 30 min. To je bil dragocen trenutek. Ni namreč znano kdaj bo naslednjič, da se vidiva in stakneva glavi, saj je veliko svojcev, ki si tudi želijo bližino ali dotik.

P.S. Naslednjič bova spila kavo, upam, mogoče.

Tea.

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s